Večnost dokumentiranja dediščine

Shema službe >>

Gaj Julij Cezar je leta 48 pred našim štetjem dal požgati knjižnico v Aleksandriji. V plamenih so izginili dokumenti našega razvoja. Girolamo Savonarola je zažigal renesančne Botticellijeve slike in škof Tomaž Hren je na grmadah uničeval slovenske protestantske knjige. Niti Valvasorjevih dokumentov in knjižnice na Kranjskem nismo znali odkupiti. Heine je bil zgrožen, ko so na grmadah najprej gorele nemške knjige in kmalu tudi ljudje. Slovensko besedo so uničevali italijanski in drugi okupatorji. Na čitalnico Narodne in univerzitetne knjižnice je med drugo svetovno vojno padlo letalo in izginile so dragocene knjige. Z arhivi smo mačehovsko ravnali po zadnji svetovni vojni. Nekoč Aleksandrija, včeraj Timbuktu. Ljudje sami ogrožamo naš spomin, dokumente, ki omogočajo novo rojstvo Varšave, Coventryja ali Kostanjevice na Dolenjskem.

Podobno usodo bi lahko doletela dokumentacijo in knjižnico, ki ju je entuziastično zasnoval France Stelè že leta 1913. Morda ju je pozneje dopolnil s pomočjo svoje žene, Melite Pivec, šolane bibliotekarke. Dokumentacija se je selila od doma v Narodni muzej, v Narodno galerijo, domovala je v krompirjevi kleti uršulinskega samostana. Želeli so jo razdeliti med urade. Stane Mrvič in njegovi sodelavci so uspeli v edini muzejski četrti nove države na Metelkovi najti prostor za dokumentacijo o kulturni dediščini in njene varuhe. Dobili so sedež za INDOK center Direktorata za kulturno dediščino Ministrstva za kulturo. Na prvi pogled občutljivi papir, steklene fotografske plošče, celuloidni trakovi in v novem tisočletju računalniški zapisi so pogosto trdnejši od lesa, kamna in opeke naših domov, gradov, cerkva, trajnejši od brona spomenikov. Ostajajo redek, edini ali dopolnilni izpis in izris o zidovih, opremi in ustvarjalnih ljudeh.

V stotih letih varstva nepremične kulturne dediščine na Slovenskem se je v namenskih prostorih, odprtih ob devetdeseti obletnici skrbi za kulturno dediščino, nabralo 100 tekočih metrov spisovnega gradiva, 96.000 negativov, 64.000 pozitivov, 17.000 diapozitivov, 10.440 tehničnih načrtov, prostoročnih skic, akvarelov itd. Specialisti različnih strok so na podlagi različnih kartotečnih listov in novih terenskih raziskav konservatorjev vzpostavili Register nepremične kulturne dediščine. V njem je vpisanih že blizu 30.000 enot, ki jih vsak lahko pregleduje in raziskuje na domačem računalniku. Knjižnica se je razvila v matično institucijo za področje varstva. Trenutno šteje 11.700 volumnov revij in 16.850 monografskih publikacij. Za pričujočo razstavo so avtorji iz vsega gradiva izbrali značilne dokumente, fotografije in knjige, ki kažejo smeri razvoja od Centralne komisije do novega tisočletja. Posebej so poudarjene vloge Stelèta, Komelja in Zadnikarja ter reševanje nekdanjega samostana Kostanjevica.

Razstava je z vsakim dokumentom zahvala znanim in manj znanim junakom, ki sto let in več skrbijo, da se ohranjajo bit naroda, prostor in objekti v njem, predmeti in duhovnost prostora. Ta se izraža v pripovedi, peti besedi ali v natisnjenih knjigah in dokumentih. Skromen izbor je samo del tistega, kar je na voljo radovednim, lastnikom dediščine in znanstvenikom. Gradivo je opozorilo, da smo doslej premalo skrbeli za vrednotenje vloge konservatork in konservatorjev, za razumevanje lastne zgodovine, njenega notranjega pomena, in ne zunanjih, včasih puhlih in ponavljajočih simbolov. V Sloveniji ne moremo odpreti oči, ne da bi videli grad nad mestom, cerkev na gričku, kozolec na travniku. Pravi pomen pa je v zidarju, ki je zidal zid, v tesarju, ki je postavil streho, v arhitektu, ki jo je narisal, v rezbarju in slikarju ter tisočih anonimnih vzdrževalcih vse naše raznolike dediščine.

Premislimo o nikoli dokončani poti dediščine. Odprte ima smeri v bodočnost, išče nove generacije njenih ustvarjalcev in ohranjevalcev. Kulturni odnos do dediščine je kulturni odnos do ljudi.

Gojko Zupan