Marijan Zadnikar

Marijan Zadnikar (rojen 27. decembra 1921 v Novem mestu, umrl 4. oktobra 2005 v Ljubljani) je bil umetnostni zgodovinar in konservator. Po gimnaziji v Ljubljani je na Filozofski fakulteti diplomiral leta 1949. Od 1947 in vse do upokojitve leta 1982 je bil konservator na Zavodu za spomeniško varstvo kjer je bil pristojen predvsem za spomenike na območjih Štajerske, Prekmurja, Koroške in obalnega dela Primorske. Doktoriral je leta 1955 s temo Romanska arhitektura na Slovenskem. Romaniki ter odkrivanju in ohranjanju romanskih spomenikov se je posvečal vse življenje. Bil je med vodji del v samostanih v Stični in Žičah, nadzoroval prenovo cerkve sv. Vida v Dravogradu in rotunde v Muti. Z velikim navdušenjem je pomagal ohranjati spomenike Prekmurja, že kot študent je popisoval sakralne spomenike Kočevske. Ohranjal je Stelètov način topografiranja z natančnim zapisovanjem v zvezke neposredno na terenu, z dodajanjem skic in fotografij. Kot vodja spomeniške evidence in topografije je prvi sistematično dokumentiral znamenja in jih podobno kot romansko arhitekturo razvrstil tipološko. Sodeloval je v terminološki komisiji SAZU. Bil je izjemno plodovit pisec, avtor številnih strokovnih in poljudnih člankov, monografij in poljudnoznanstvenih knjig. Kot poznavalec srednjeveške samostanske arhitekture se je uveljavil v Evropi. Pomagal je oblikovati izhodišča za vrednotenje spomenikov svetovne dediščine UNESCO. Za znanstvenoraziskovalno delo je 1992 prejel nagrado Republike Slovenije, leta 1997 je postal izredni, 2003 pa redni član SAZU. Steletovo nagrado za življenjsko delo je dobil leta 2003.

Magda Miklavčič Pintarič