KOSTANJEVIŠKI SAMOSTAN

Velika prenova

Zavarovalna dela so se znova začela leta 1955. Komelj, ki je bil 14. aprila 1956 s skupino študentov umetnostne zgodovine v Kostanjevici, je sporočil, da se je dvanajst minut pred deveto dopoldne zrušil zvonik. To je sprožilo takojšnje ukrepe. Komelja so pooblastili za sestavo komisije z vključenim statikom ter Zavodom za raziskavo materiala in konstrukcij. Ta je 18. maja izdelal poročilo. Problematiko Kostanjevice so prenesli na sejo Odbora za zaščito spomenikov v Beogradu. Ustanovili so širšo komisijo za Kostanjevico, ki je po ogledu 4. junija sporočila, naj se cerkev ohranja kot razvalina. Zavod je 9. julija zaprosil Zvezni inštitut za pomoč pri izdelavi tehnične dokumentacije. Po priporočilu Marjana Mušiča naj bi to storila Milka Čanak, ki je 8. septembra prišla v Kostanjevico. Direktor Zavoda Edo Turnher je 24. decembra 1956 na Zveznem inštitutu v Beogradu urejal sodelovanje in predlagal komisijo (France Stelè, arhitekt Marijan Mušič, direktor Zveznega instituta Vlado Mađarić, direktor Zavoda Edo Turnher in inženir Svetko Lapajne). Za samostanske zidove so se začeli boljši časi. Projekt prenove je prevzel Zvezni (Jugoslovanski) inštitut za varstvo spomenikov (arhitektka Milka Čanak Medić, statik Oskar Hrabovski). Zavod so zastopali konservator Ivan Komelj, statik Stojan Ribnikar in arhitektka Špelka Valentinčič. Dela je sprva financiral Zavod, nato Zvezni inštitut, Zvezni sklad za pospeševanje kulturnih dejavnosti, Republiški sklad za pospeševanje kulturnih dejavnosti in občina Videm – Krško, ki je leta 1962 na pobudo Vilme Pirkovič ustanovila Sklad za ureditev Kostanjeviškega gradu.

Najprej so statično utrdili cerkev in arkadni križni hodnik. Med 1958 in 1961 so rekonstruirali porušen del južnega trakta. Zaradi občutljivosti peščenca so se odločili, da bodo cerkev rekonstruirali. Čanakova in Hrabovski sta naredila nove načrte. Veliko dokumentov, posebej fotografij iz naslednjih let priča, kako pospešeno so delali v tem obdobju. Zidove cerkve so dodatno utrdili, da so jih pripravili na prekritje, in rekonstruirali porušen zahodni trakt, s čimer je bilo arkadno dvorišče v celoti prezentirano. Pri klesanju kapitelov so sodelovali študenti kiparstva jugoslovanskih akademij (Dušan Tršar, Momo Vuković, Kemal Selmanović), ki so opravljali počitniško prakso. Z zvonikom, rekonstruiranim v baročni obliki leta 1969, je celota pridobila prostorski poudarek. Načrte za njegovo streho sta izdelala Nataša Štupar Šumi in Zvonimir Juretin skupaj s statikom Ribnikarjem. Z obnovo kulisne fasade 1970 se je sodelovanje z Jugoslovanskim inštitutom končalo. Samostan je bil z vzpostavljeno lupino in vsemi strehami, vendar brez vmesnih zidov in stropov, predan javnemu namenu. Z umeščanjem novih vsebin so prostore v naslednjih desetletjih stalno obnavljali. Pod strokovnim vodstvom konservatork Špelke Valentinčič in Alenke Železnik ter v sodelovanju z arhitektom Francem Vardjanom in številnimi drugimi je bil samostan celostno urejen, vključno z dvoriščem, mlinom in okolico.