Centralna komisija

Avstrijski cesar Franc Jožef je na silvestrovo 1850 odobril ustanovitev Cesarsko-kraljeve centralne komisije za proučevanje in ohranjanje stavbnih spomenikov (dalje Centralna komisija). S tem je vodilno vlogo za ohranjanje spomenikov prevzela država. Spomenike je Centralna komisija razdelila na nepremične in premične, po reorganizaciji 1873 je razširila delokrog na arhive in uvedla tri sekcije: I (arheološka), II (umetnostna), III (arhivska). Ustanova je bila centralistično organizirana in je za delovanje na terenu izbrala častne konservatorje, korespondente in gradbene uradnike. K sodelovanju je privabila predstavnike občin, šol in cerkve. Skrbela je za ohranitev umetnostnih spomenikov in arheoloških najdišč, spodbujala je zanimanje za raziskovanje spomenikov, nadzirala trgovanje z umetninami, podpirala delovanja društev in znanstvenikov, skrbela za zbiranje in objave strokovnega gradiva, izdajala pravila in operativna navodila. Za obnove, ki so jih izvajali občine, društva in ministrstva, je nudila tehnično pomoč. Proti koncu 19. stoletja se je v okviru Centralne komisije začelo razvijati restavratorstvo; obravnavali so urbanistične probleme za vključevanje spomenikov in spomeniških območij. Ker na izvedbeni ravni ustanova ni bila dovolj učinkovita, so jo pod vplivom Aloisa Riegla in Maxa Dvořáka leta 1911 ponovno reorganizirali. Za izvajanje praktične službe je monarhija ustanovila deželne konservatorske urade, centralizirana sta ostala strokovno nadzorstvo in znanstveno delo za sistemski študij spomenikov. Slovensko ozemlje so pokrivali spomeniški uradi v Puli, Gradcu in Ljubljani. Delovanje slednjega je prevzel praktikant France Stelè, ki je bil konservator za Kranjsko in referent za Koroško. Z začetkom delovanja urada 1. julija 1913 v Ljubljani je bila odprta edina pisarna na slovenskih tleh. Do tedaj je poslovanje potekalo na Dunaju, z uvedbo urada pa je dokumentacija spomeniške službe ostajala v Ljubljani.

V dokumentaciji INDOK centra so tudi izvirniki iz arhiva Centralne komisije. Praviloma so označeni z žigom oziroma s številko pripadajočega spisa. Evidentiranih je 173 načrtov, okoli 400 fotografij in 3 mape spisovnega gradiva. Kdaj in kako so ti dokumenti našli pot v arhiv INDOK centra, ni znano. Za vrnitev spisov, načrtov in fotografij se je po razpadu Avstro-Ogrske takoj po sprejetju saintgermainske mirovne pogodbe zavzel Stelè, ki je dobro poznal gradivo na Dunaju. Pripravil je seznam krajev, na podlagi katerega so uradniki na Dunaju pripravili seznam gradiva za predajo. Drugi seznam fotografij in načrtov sta leta 1949 v Bundesdenkmalamtu na Dunaju izdelala Franjo Baš in Pavle Blaznik z namenom, da bi dobili kopije. Nekaj gradiva INDOK centra je mogoče povezati s tem popisom, a podatkov o prevzemu ni. Pogajanja o vrnitvi arhivskega gradiva so začeli uresničevati na meddržavni ravni šele leta 1975 na podlagi Arhivskega sporazuma med Avstrijo in Jugoslavijo iz leta 1923 in protokola med FLR Jugoslavijo in Republiko Avstrijo iz leta 1958. Arhiv Republike Slovenije je fond Cesarsko-kraljevega spomeniškega urada prevzel s četrto predajo 22. decembra 1979. Ta fond spisovnega gradiva z redkimi fotografijami obsega 30 arhivskih škatel.

Prvi častni konservatorji na Slovenskem so bili imenovani leta 1856: Anton Codelli za Kranjsko, Peter Kandler za Primorsko, Gottlieb Ankershofen za Koroško in Josip Scheiger za Štajersko.

Najbolj zaslužni konservatorji glede na analizo ter izčrpnost gradiv in objav so bili: Franc Avsec, Konrad Črnologar, Josip Dostal, Ivan Franke, Johannes Graus, Arnold Luschin, Josip Mantuani, Ignac Orožen, Avguštin Stegenšek in Ivan Šubic.

Magda Miklavčič Pintarič